Krčevit boj za gmotne dobrine se začne, če so otroci ostali lačni ljubezni in potrditve

Strah me je, kako se bomo v naši družini dogovorili glede delitve dediščine. Nihče ne upa odpreti te teme, da staršev ne bi prizadeli, onadva pa tudi nič ne rečeta. Če bi kdo od otrok to temo odprl, bi tvegal, da bi izpadel kot materialist. Hkrati pa so prisotna tiha pričakovanja, ki so si med otroki nasprotujoča. Če tega ne bomo uredili, dokler sta starša živa, bo hudo.

Obstaja razumljiv strah, da z izgubo staršev lahko zaradi dediščine izgubiš tudi brate in sestre. Dvojna izguba, ki si je nihče ne želi.

Težava je, če starši otrokom pravočasno ne povedo, kako bodo razdelili imetje oz. tega tudi formalno ne uredijo: »dokaj zanesljiv recept, kako otroke skregati med sabo po smrti staršev«. Pri tem je lahko starše strah, da potem ne bodo več cenjeni, enako obravnavani oz. bodo s tem morda celo ogrozili lastno varnost. Pojavi se nezaupanje...