Ko je že kazalo, da bodo zaradi epidemije vsi zakramenti prestavljeni na jesenski čas, so se stvari spet spremenile. Župnije so se začele prebujati in iskati načine, kako organizirati podeljevanje prvih svetih obhajil, ponekod pa tudi birm.

Otroci so bili brez verouka in katehetske priprave dva meseca in pol. V tem času se nam je svet porušil in se spet sestavil: naučili smo se veliko novih stvari, (m)učili smo se na daljavo, s starimi starši poskušali vzdrževati stike prek spletnih video pogovorov, maše, celo velikonočne obrede smo spremljali prek facebooka, molitev je postala pristnejša: »Dobri Bog, da bi čim prej izginil ta koronavirus; da ne bi zboleli; prosimo te za zdravje starih staršev ...«

V družinah, kjer je skupna molitev del vsakdanjika, najbrž priprava na prvo obhajilo ni v takem pomanjkanju kot pri otrocih, ki prihajajo iz družin, kjer prejem zakramentov spodbujajo stari starši ali pa morda otroci sami. Zagnani župniki in goreče katehistinje bodo tudi...