Ob koncu pandemije v naši domovini me zmeraj znova preseneti, da smo pri nas tako resni, depresivni, nezadovoljni. Preživeli smo brez najtežjih dni, ko bi bilo mrtvih sto ali več, stopili smo naprej precej uspešno, a smo pozabili na veselje … Postali smo podobni izraelskemu narodu, ki je s pesmijo in rajanjem odšel iz suženjstva, a je v puščavi hitro pozabil na svobodo in samostojnost in si želel nazaj k polnim loncem mesa, čeprav so ti lonci v suženjstvu! Koliko pretresljivih sporočil zahvale, veselja in ponosa smo videli v različnih glavnih mestih! Pri nas pa … protesti, protesti, rdeče zvezde in tisto, kar najbolj boli – zid sovraštva, ki postaja vse debelejši!

Tako majhen narod, kot je naš, lahko preživi le enoten, stabilen, a zdi se, da neke skupine ne želijo uničiti samo vlade, kot pravijo, ne samo nas, »lopovov«, ki podpiramo vlado, ampak cel narod! Tega me je strah. Kot je rekla stara gospa, ko je gledala poročila: »Ali bodo zdaj spet ubijali nas, ki imamo radi Jezu...