Čas od okrog leta 1630 – in predvsem od konca trideset­letne vojne 1648 naprej –­­­­­ je bil za katolištvo na Slovenskem, z izjemo (dela) Prek­murja, čas velikega razcveta. Prenovile so se stare in ustanovile nove redovne skupnosti, oživele ali na novo zaživele so številne oblike pobožnosti. Okrepil se je ugled duhovščine s škofi in papežem na čelu, ob­enem pa je rasla vdanost »avstrijski hiši«, ki je enotno katoliško vero svojih podanikov vztrajno spodbujala. Med mlajšimi moškimi redovi, ki so prispevali opazen delež h katoliškemu prerodu na naših tleh, so bili jezuitski, kapucinski in frančiškanski red. Jezuiti so največje uspehe želi v šolstvu.

Njihovi kolegiji v Gradcu, Ljubljani, Celovcu, Gorici, Trstu, Zagrebu, na Reki in drugod so odprli vrata laikom in (bodočim) klerikom. Pri ljubljanskih jezuitih je bil pouk za šolarje iz različnih socialnih okolij...