»Saj brez tvoje milosti človek poln je bednosti.« Ta stavek iz binkoštne pesmi slednice mi je v študentskih letih rad ponavljal starejši duhovnik. Mišljen je seveda Sveti Duh, na katerega naj bi se vsak dan obračal: brez njegove pomoči in milosti ostajamo »bedni«. Brez pravega navdušenja za molitev, življenje z Bogom, zdolgočaseni v cerkveni klopi in brez želje po prebiranju Svetega pisma, pa tudi brez resničnega zanimanja za človeka ob sebi in ustvarjalnosti pri oznanjevanju.

To bedo, ki se še posebej kaže v duhovnem življenju in življenju Cerkve, saj ostajamo prikrajšani za glavnega akterja, je antiohijski patriarh Ignacij IV. opisal z močnimi besedami: »Brez Svetega Duha je Bog daleč, je stvar filozofov, je pač mnenje med mnenji. Brez Svetega Duha Kristus ostane v preteklosti, postane kristologija – le nauk o Kristusu. Brez Svetega Duha je evangelij mrtva črka, študij književne zvrsti. Brez Svetega Duha je Cerkev samo organizacija, avtoriteta, nadvlada in oblast ...«
...