Komajda pomnimo čas, v katerem bi se toliko govorilo o medijih kot zadnje tedne, ki sta jih zaznamovala covid-19 in zamenjava oblasti. Zlasti slednja okoliščina je poskrbela, da se je večinski del medijske scene čez noč spomnil svoje vloge neizprosnega »psa čuvaja«. Kritičnost je seveda temeljna značilnosti novinarstva, pa vendar se zastavlja vprašanje o motivih za njeno stopnjevanje do razsežnosti, ki jim lahko pripišemo oznako razdiralnosti, celo hujskaštva, čeprav je vse skupaj zavito v celofan avtonomije in zavezanosti resnici.

In tu trčimo ob enega ključnih vozlov slovenskih medijev: ob uredniško-novinarsko zaverovanost v brezprizivnost lastne razsojevalne vloge. Soočiti pa bi jo morali z drugačno držo. Dobro jo je strnil italijanski filozof Adriano Fabris, pisec knjige Etika v komunikaciji (Družina, 2016). Ko je v Ljubljani predstavljal njen slovenski prevod, se je dotaknil vloge novinarjev in se vprašal, kakšni po­sredovalci resnice so. Njegov odgovor: novinarji imaj...