Prišlo mi je na misel, da te dni mineva natanko sto let od rojstva Janeza Pavla II., človeka, ki je bil papež večino mojega življenja. Ker sem še dovolj mlad, je to po vsej verjetnosti prva zgodovinska stoletnica, ki je ne dojemam zgolj kot stvar preteklosti. V letu, ko sem se rodil, je recimo minilo sto let od rojstva Otona Župančiča. Ampak možakar zame pripada nekemu davno minulemu času in davno minulemu svetu. S Karlom Wojtylo je drugače.

Omenjeno ne pomeni, da sem bil navdušen nad vsem, kar je počel ali kar se navezuje na njegovo dediščino. Čeprav sem iskreno prepričan, da se skupaj s svojima kolegoma Janezom XXIII. in Pavlom VI. veseli v nebesih, sem nekoliko skeptičen do prave inflacije svetih papežev iz zadnjih šestih desetletij. Predstava o drugi polovici 20. stoletja kot posebej svetem obdobju zgodovine, kar je vtis, ki bo morda nastal zaradi prvim krščanskim stoletjem podobne zgostitve svetih Petrovih naslednikov, po mojem mnenju ni samo napačna, ampak celo škodljiv...