Zgodovinarji večji del 16. in prva desetletja 17. stoletja radi označujejo kot čas reformacije in protireformacije. Reformacijo povezujejo z Martinom Lutrom (1483–1546) in uveljavitvijo protestantizma kot tretje velike veje krščanstva, protireformacijo pa s katolištvom, ki mu je protestantizem uspelo izriniti ali vsaj zajeziti. Toda raba besede reformatio v pomenu reforma, prenova je precej starejša, v katoliškem svetu pa jo srečujemo tudi po razširitvi naukov Lutra, Jeana Calvina (1509–1564) in drugih. O tem, da je treba reformirati celotno Cerkev, so govorili in si za spremembe v duhu prvotnega krščanstva tudi z dejanji prizadevali mnogi duhovniki in laiki.

Zlasti na tleh današnje Nizozemske, Belgije in Nemčije je imelo velik vpliv gibanje Devotio moderna, observantsko gibanje, ki je vzniknilo v Italiji, pa je privedlo do razdelitve Frančiško...