Ko sva se z Julko, mojo prijateljico in kolegico, pred dobrimi šestimi leti odpravljali v dom za starostnike, sva pri znancih in prijateljih naleteli na različne komentarje. Nekateri so se z najino odločitvijo strinjali, drugi so bili zelo proti. Spominjava se malo starejše znanke, ki se je zaradi tega prav razhudila. Midve sva s takšnimi reakcijami seveda računali in naju sploh niso prizadele. Vedeli sva, zakaj se tako odločava. Pa ne samo to. Zbrali sva tudi pogum, da sva si vse uredili in si tako v domu ustvarili zelo prijetno bivanje. Zelo dobro sva se zavedali, da postajava vedno starejši, da sčasoma verjetno ne bova več kos bivanju v bloku, pa tudi, da z mojo invalidnostjo ne bo bolje, ampak počasi vedno slabše. To je realnost, s katero je treba računati. Takšno razmišljanje ti lahko tudi pomaga, da bolj zadovoljno živiš. Če se sedaj ozirava nazaj, lahko rečeva, da nama ni bilo težko pustiti bivanja v Ljubljani in v bloku in začeti novo bivanje tu v Celju. Pa še veliko novih p...