^»Noč je preizkušnja, ki jo je treba izkoristiti, kakor skopuh,« je misel male Terezike, ob kateri se te dni sprašujem, česa smo se v osmih tednih osamitve lahko naučili in kaj bi v čas po izolaciji lahko ponesli s seboj. Prva, nič kaj prijetna lekcija zame je bila, kako shajati z lastno sitnobo, ki se do bližnjih kaže v zahtevah po takojšnjem pospravljanju ali teženju otrokom, naj takoj ugasnejo pop komad, ker mi gre na živce. Upoštevati sem morala, da imajo moji bližnji tudi svoje prioritete, ki še zdaleč niso enake mojim, in se včasih »namazati s potrpljenjem«.

Ob vedno istih poteh, ki smo jih utirali ta čas na prostem, smo lahko spet opazovali, kako raste trava in kako se iz pomladnega cveta začenjajo debeliti češnje. Poti še nikoli niso bile tako uhojene ali gredice tako skrbno obdelane in oplete kot to pomlad. Mnogi smo lahko spet okušali stik z naravo, začutili odvisnost od nje in hvaležnost za to, kar nam daje zemlja. Svojevrstna izkušnja, ki je predrugačila...