Gospa, ki ji je pred nekaj meseci umrl mož, sicer po bolezni, pa vendar v tistem trenutku nepričakovano, je razlagala, kako je bilo ob smrti in nekaj časa po njej. Imela sem občutek, da rada pripoveduje, da to potrebuje in ji tudi dobro dene. Pripovedovala mi je, kako je moževo smrt doživljala sama in kako sta takrat reagirala oba odrasla otroka, sin in hčerka z družinama. Zelo je hvaležna, da takrat ni bila sama, da sta ji oba otroka ves čas stala ob strani. Sploh si ne zna predstavljati, kako bi bilo, če bi bila v tistih trenutkih sama. Zelo dobro se zaveda, da je tudi prisotnost obeh otrok z družinama dar in da bi bilo lahko tudi precej drugače. Ko je pred leti umrl mož njene sosede, je bila ta čisto sama in ni bilo nikogar od bližnjih, ki bi ji pomagal in bil ob njej.

Ko sva se takole pogovarjali, pa je rekla nekaj, kar se mi zdi ob vsej bolečini zaradi izgube izredno dragoceno. »Veste, ko takole razmišljam, ugotavljam, da tako povezani kot takrat ob moževi smrti nismo...