Srce (gr. kardía) je v Svetem pismu omenjeno več kot 800-krat, tako v Novi kot Stari zavezi, toda nikoli kot opis fizičnega organa, temveč v prenesenem pomenu; kot temeljno središče človeka, sposobno moralne presoje in odločanja kakor tudi hrepenenj. Srce je temeljno svetišče, v katerem se srečujeta Božja milost in človek (Mt 22,37; Lk 2,19.51; 2 Kor 1,22; Rim 8,27). Človeško srce ostaja najljubše bivališče Svetega Duha (Lk 8,15; Rim 5,5; Gal 4,6; 2 Kor 1,22) kakor tudi glavni prostor skušnjave in zla (Mt 5,28; Mr 2,6.7; Lk 21,34; Jn 13,2; Rim 1,24). Je prostor vere (Jn 14,1; Ef 1,18; Apd 14,17), ki ustvarja občestvo enega srca in enega duha (Apd 2,46; 4,32), pa tudi kraj nevere (Mr 8,17; 15,18; Mr 6,52), kjer seme Besede ne najde svojega mesta (Mt 13,19). Zato blagor čistim v srcu (Mt 5,8), blagor razsvetljenim očem srca (Ef 1,18), ki slišijo glas Duha (Gal 4,6) in prepoznajo Boga tudi v svojih bratih (Lk 24,32; Apd 4,32; Flm 1,12).

ANJA KASTELIC