Foto: TATJANA SPLICHAL

Želja, da bi napisala zgodbe za šmarnice, je v njej tlela več let. »Ko sem kot katehistinja in mama opazovala otroke ob poslušanju šmarničnih zgodb, ko sem po odzivih videla, kaj jih nagovarja in kaj ne, kaj se jih dotakne in kaj gre mimo njih, sem si govorila, da bi rada videla njihov odziv v svojih zgodbah,« pripoveduje Marjeta Cerar, avtorica letošnjih šmarnic za otroke: »Torej sem jih napisala iz radovednosti in iz želje po ustvarjanju.« Enaintridesetim zgodbam je dala skupen naslov Najlepši dar: »Zgodbe so zahvala in prošnja Mariji, so bolečina srca ter vzklik veselja in upanja.«

»Komaj čakam, da se razpoznam«

Marjeta Cerar v šmarničnem branju popelje v zgodbe dveh družin: dveh mam, dveh očkov in osmih otrok. Družini živita preprosto življenje na obrobju mesta, na dveh manjših kmetijah in v isti župni...