Ker sem se te dni s kanujem malce več zadrževal na gladini Ljubljanice, se mi je kar nekajkrat nasmehnila fotografska sreča. S tremi vnuki v čolnu in oborožen s priročniki za določanje živalskih in rastlinskih vrst ter obvezno fotografsko opremo sem veslal na mirni gladini, ki je zarana ni kodrala niti najmanjša sapica. Fantiči so se spoznavali s ptičjo pesmijo in listali po knjigi, ko sem jim povedal, kateri ptič poje z bližnjega grma ali drevesa. Najstarejši je namreč že vešč branja. Ker je največji, je v kanuju sedel na prvi klopi in rad prijel za veslo, na kar je bil še posebej ponosen. Vračajoč se nazaj proti glavnemu mestu, nas je v pletežu vej obrežnih vrb, ki so se stegovale vse do vodne gladine, pozdravila svetla postava čaplje. Veliko manjša od sive in bele, ki jih lahko opazujemo tudi na poljih, ko stikajo za glodavci, zazrte v vodo. Tu so jo bržkone zmotile m...