V velikonočnem času se posebej veselim poslušanja delavniških beril iz Apostolskih del. Iz njih razbiram zgodbo o navdihujoči enotnosti. A včasih slednjo zmotijo spori med zgodnjimi Jezusovimi učenci. Najpomembnejši se sučejo okoli vprašanja, koliko judovske dediščine naj preide v novonastajajočo krščansko skupnost. Pisatelj Apostolskih del je marsikaj verjetno zavil v celofan. Tudi mi po dolgih stoletjih samoumevnosti nismo več sposobni prav dojeti, za kako resno stvar je šlo.

Sam sploh nisem pristaš zamisli o skupnostih, kjer bi vsi trobili v isti rog. Nasprotno, v zadnjih tednih me je marsikje po Evropi pohlevno ploskanje navodilom »z vrha« znalo celo zmotiti. Toda dobro se zavedam, da obstaja velika razlika med kolektivnim prikimavanjem vsaki neumnosti, ki pride »od zgoraj«, in smiselnim dogovorom med člani skupnosti o tem, kaj je zanje življenjskega pomena. Ponekod so omenjeno razliko v tem mesecu in pol zelo plastično ponazorili.

Ob soočanju s koronavirusom p...