Občinske meje so odprte, za trenutek smo zadihali normalno. Kakšen velik praznik je bil, ko smo lahko v živo opazovali novorojeno nečakinjo, ki se je rodila med karanteno, in ko smo lahko obiskali (stare) starše!
Ob novici, da se bo življenje bolj ali manj vrnilo v stare tire, pa me je kar malo stisnilo pri srcu. Bomo res spet morali hiteti ob jutrih, usklajevati, kdo bo opravil kakšen opravek, obenem pa bomo morali še paziti, da se ne okužimo?

Spomnila sem se na t. i. Platonovo votlino. V Državi je ta starogrški filozof opisal ljudi, ki živijo privezani v votlini in se jim resnično zdi tisto, kar je le senca resničnega. In ko jih iz votline poskušajo osvoboditi, se tej osvoboditvi upirajo, saj jih zaradi močne svetlobe bolijo oči. Šele po dolgotrajnem trudu se privadijo nove resničnosti ter za nič na svetu ne bi spet želeli nazaj.

In se sprašujem, ali je naša »votlina« nenehno drvenje po opravkih, zaradi česar se nimamo časa ustaviti in premisliti o sm...