V zadnjih tednih sem bolj kot kdajkoli izkusila, kako tesno prepleteni so družinski odnosi. Kot otrok si rojen v družino, ki ti je dana, in mnogo mnogo let nimaš nobene izbire ali moči, da bi lahko kaj bistvenega spremenil. Šele zdaj, ko sem odrasla, žena in mama, imam moč in poslanstvo na bolje spreminjati svoje življenje in življenja tistih, s katerimi živim in so mi zaupani.

Tega nisem še nikoli tako intenzivno začutila kot ravno v času karantene, ko smo hočeš nočeš obtičali doma, v obstoječih odnosih, kakršni koli že so. Bolj kot kdajkoli so mi prišle v zavest besede, ki jih je moja babica mnogokrat ponovila: »Tako kot si boš postlal, tako boš ležal.«

Na ogromno okoliščin nisem imela vpliva, vendar sem sprevidela, kaj pa je tisto, na kar neposredno vplivam – na vzdušje v družini. Za to, v kakšnem razpoloženju bomo prebrodili to preizkušnjo, smo odgovorni predvsem starši – torej midva z možem. Nobenih rešiteljev ni bilo od nikoder, vsak po svoje se je boril s kr...