DOLOČENA mera razočaranja po skoraj treh desetletjih samostojnosti in življenja v lastni državi je bržčas neizbežna. Tudi drugim narodom, na primer baltskim, se to dogaja. V pričakovanju osvoboditve ali zmage nad sovražnimi silami – resničnimi ali namišljenimi – je vedno primes eshatološkega upanja, želja po dokončnem odrešenju, odločilne zmage nad zlom. Ta teološki element je navzoč tudi v velikih zgodovinskih obratih, v vseh revolucijah, v bojih za narodno neodvisnost; povsod, kot ugotavlja Rebula v Sibilinem vetru: »Vsako revolucijo sproži sla po nesmrtnosti.« Pričakovanja narodov vedno presegajo to, kar dejansko uresničijo. Zato neizbežna mera razočaranja. Tudi v Sloveniji po teh desetletjih, ki smo jih preživeli v svobodi: niso bila tako sijajna, tako polna zadovoljstva in uspehov, kot smo pričakovali. To pomeni, da se moramo zadovoljiti s tem, kar imamo, in stanjem, kakršno je danes? Nikakor. Na mnogih področjih javnega življenja so hibe...