Sšmarnicami sem se srečala kot otrok. V naš kraj, kjer nismo imeli cerkve, ampak »samo« kapelo, je vsak dan prihajala starejša gospa in nam iz velike knjige brala o življenju svetnikov. Čeprav je bilo njeno branje za nas, otroke, precej monotono in smo že takrat opazili, da jo je branje vsakič znova utrudilo, je bil njen glas mehek in prijazen. Seveda nismo vsega razumeli, niti nas ni vse zanimalo, smo pa poslušali. Ni nas bilo malo. Včasih smo si zapomnili kak zanimiv vtis ali dogodek iz življenja tega ali onega svetnika, še večkrat pa smo srkali predvsem tisto posebno vzdušje iz naše kapele, ki je dišalo po majskih rožah. Včasih so se otroci med branjem tudi prerivali, nekoč sta se stepla celo dva »angelčka«, kot smo takrat rekli ministrantom. Na koncu smo vseeno vsi dobili listek, na katerega smo težko čakali. Narisala jih je gospa, ki je brala, na njih pa so bile preproste podobe, ki smo jih doma sami pobarvali.

Ko sva z možem dobila svoje otroke, ni bilo mogoče, da bi...