Leta 1917, v časih groze in trepeta, je Ivan Tavčar v pripoved o cvetju v jeseni vtkal misel: »Časi prihajajo, ko se za malenkosti ne bomo več ruvali.« Vedel je, da se ura sveta, kakršnega je poznal kot svojo dlan, izteka.

Pisatelj je bil v politiki zagrizen strankar. Njegove časnikarske »farške gonje« so (p)ostale eno od nižišč naše besede. V letih stiske, ko se je pred slehernikom razprlo vprašanje življenja in smrti, pa niso več nagovarjale nikogar. Pisatelj, ki je bil kljub romantičnemu temperamentu sposoben stvarnega zaznavanja razmer, je zato že leta 1916 obljubljal, da poslej ne bo več tako, kakor je bilo. Na mesto čistunskega ločevanja ob sleherni besedi so stopili dialog, sodelovanje in dopolnjevanje v bistvenih vprašanjih, ki so bili značilni že za navdihujočo dobo taborov.

Še danes je pomembna slovenska izkušnja prve svetovne vojne – ker postavlja na laž ponarejevalce naše zgodovine, ki trdijo, da živimo v nekem posebnem, nezaceljivem razcepu že od drug...