Med spletnimi vsebinami, ki mi jih vsak dan sam ponudi »pametni« telefon, se je zadnjič znašlo tudi razmišljanje neke mlade avtorice, objavljeno na »portalu za književnost in mišljenje« Društva slovenskih pisateljev z imenom Vrabec anarhist. »No ja, pa poglejmo,« sem ‒ priznam ‒ brez posebnih pričakovanj odprl povezavo. Besedilo je govorilo o življenju v času epidemije koronavirusa in »karantene«, seveda ‒ tako kot drugi novejši tam objavljeni prispevki. Tudi sicer je bilo podobno večini slednjih: po zelo preprostih mislih in predstavah o življenju in po zelo enostavnem, mogoče že kar malo skromnem jeziku. Nekaj življenja je bilo v besedah začutiti le, ko so postale zajedljive in so med vrsticami zapretile avtokratski oblasti. A ponavljanje stereotipov o zlu, imenovanem moški, in o tem, da so zdravstveni odloki pretveza za diktaturo, besedilu tu in zdaj pač ne more dati prepoznavnosti; prej ga naredi nevidnega v širokem toku dominantnega sociokulturnega (ali parapoliti...