Spominjam se Myrte, očarljive deklice. Zbolela je za akutno levkemijo. V neizmerni potrpežljivosti in tišini je kljubovala zelo agresivnemu zdravljenju. Blag izraz je nenehno sijal na njenem bledem obrazu.

Bolj ko je bila potrpežljiva, bolj so bili starši strti in skupaj z upanjem so postopno izgubili še zadnje sledi vere. Niso bili posebej verni, a nekaj malega semena je bilo posejanega v njih.

Poslali so jo v dobro šolo. Imela je učiteljico, ki jo je imela zelo rada. Pred spanjem je Myrto vedno napravila znamenje križa in rekla: »O Kristusov križ, reši nas po svoji moči,« kot jo je na-
učila učiteljica Paraskeve.

»Zakaj se pokrižaš?« jo je vprašala mama.

»Zato, da mi Kristus da moč,« je odgovorila. »Tako nas je gospa Paraskeve naučila v šoli.«

»Ali ne bi bilo bolje, da ga prosiš, naj te ozdravi?«

»Ni mi treba...