Te dni sem na elektronski naslov prejel priostreno pošto naključnega bralca Družine. Obregnil se je ob zapis, v katerem sem nedavno predstavil kritične pomisleke, ki so jih v civilnodružbenem gibanj Glasno! naslovili na nacionalno radiotelevizijo zaradi ideološko-aktivistične drže (nekaterih) novinarjev in urednikov pri njihovi obravnavi tematik, povezanih z nastopom nove vlade ter njenimi ukrepi za zajezitev širjenja novega koronavirusa in blaženje posledic epidemije.

Ker se pisec z ugotovitvami gibanja Glasno! očitno ni strinjal, vlado pa tako ali tako presoja kot »skup bebcev«, je tudi pisca teh vrstic ožigosal za »potomca domobrancev, nemškega kvislinga (kolaboratorja)«. Hkrati pa je dal vedeti, da ima o sebi, svoji obveščenosti in medijski pismenosti izredno visoko mnenje, kajti »sem namreč oseba, ki bere z mozgom (za razliko od veliko drugih ljudi)«.

Seveda gre za obroben odziv, kakšnih s(m)o novinarji deležni v večji ali manjši meri, saj...