Pandemija s koronavirusom se počasi, a vztrajno končuje. Pričakujemo, da se bodo tudi v naši državi odprla pred mesecem dni zaprta vrata šol, ustanov in cerkva. Tako kot v vsakdanjem življenju vrata zapiramo, da bi bili varni, da bi ohranili zasebnost svojega družinskega in osebnega življenja, nas je strah zaradi širjenja smrtonosne bolezni prisilil, da smo tesno zaprli in zaklenili številna javna vrata.

Minila je nepozabna velika noč, z do sedaj nepredstavljivim digitalnim praznovanjem, ko smo praznovali bolj v srcu kakor na zunaj, bolj v globinah vere kot v pesmi in molitvi. A je Jezusov grob spet odprt, kamen je odvaljen, življenje je spet premagalo smrt!

Zdaj se vrata spet počasi odpirajo. Sprašujem se, kako bo jutri, ko bodo tudi vrata cerkva spet odprta. Ali bomo z veseljem in hrepenenjem stopali v naša svetišča, v mesta, ki so za kristjane vstopna točka za srečanje z našim Bogom? Ali pa bomo ostali polni strahu in nezaupanja, da naš Bog le ni navzoč m...