V dneh, ko sva doma, se lahko več posvečam sebi, svojim občutkom in počutju. Opažam, da sem zelo odvisna od besed in dejanj drugih, sedaj pa mi ostane le moj mož. Ne rečem, da nič ne delava. Pa še kako delava, piševa, načrtujeva, usklajujeva, moliva, snemava ... Moliva celo veliko več kot prej. Tudi skupaj. Saj bi lahko tudi to štela v »čas za naju«, kajne? Mož več naredi po hiši, po kosilu vedno pospravi kuhinjo ... On ve, da je moj jezik ljubezni usluge, zato verjetno misli in upa, da mi s tem pokaže, da me ima rad.

Jaz pa sem tako očitno ženska! Nezadovoljna v sebi in vedno hočem še nekaj več. Vendar kaj, ko tolikokrat ostajam le pri pričakovanjih. Raje se umaknem in ne naredim ničesar. O pač, čakam in pričakujem! Če ni po mojih pričakovanjih, sem razočarana in zamerim. In tako v svojih zamerah ostajam osamljena in nezadovoljna.

V mislih pestujem neuresničena pričakovanja, ideje, neuspele poskuse pogovora, neuspela povabila na sprehod, preslišane prošnje, da bi...