Z nadškofom Uranom sem se srečal bolj redko, na kulturnih prireditvah, a ga vedno doživel kot zlatega in očetovsko ljubečega človeka. Ko je šel nekoč skupaj s slikarji in pesniki na Dunaj, je ves čas prisrčno zabaval družbo, tudi s prijaznimi šalami o duhovnikih; ko sem med potjo stal za njim pri blagajni trgovine ob avtocesti, je hotel kar sam plačati tudi darilce za mojo ne­znano mu vnukinjo in pri tem ni popustil. Ko smo se vračali, nas je osrečeval in tolažil z lirično slovensko pesmijo. Takrat mu je Niko Grafenauer napovedal, da bo zanesljivo izbran za nadškofa, on pa je zatrdil, da je to povsem nemogoče, saj ni doktor, in da si tega tudi ne želi. Med vračanjem smo morali pohiteti, ker je imel popoldne še službeno obveznost, birmo v Pirničah, in nas je šofer odpeljal do tam. Pred cerkvijo smo se znašli pred skupino staršev in belo oblečenih otrok in priljubljeni otroški pesnik Grafenauer je potem rad pripovedoval, kako je otrokom birmo še pesniško dopolnil. Uranov očetovsko pri...