V zadnjih dneh pred zaprtjem šol in vrtcev se je v našo družino naselil nemir in priznam, bohotil se je predvsem v meni. Z možem sva načrtovala, da se osamimo vsaj za 3 tedne, kar pri 7 družinskih članih pomeni »za tovornjak hrane«. Zato sem negotovo vsak dan nabavljala za velik voz hrane, nisem pozabila na robčke, mila, zobno pasto in ženske vložke. V noči na tisti nesrečni petek sem slabo spala, premetavala sem se po postelji in v mislih preštevala škatle makaronov. V petek zjutraj sem bila že malo čez sedmo v majhni trgovini, da bi še kaj nakupila in si pomirila skrbi, pa presenetljivo tam nisem bila sama, saj je v trgovini mrgolelo meni podobnih.

Nabavljala sem vse povprek, se celo ustavila pred kuhano šunko in jo s strahom položila v voziček. Saj ne bo velika noč v osami, je v meni zadrgetalo? Po nakupu sem vidno pomirjena do zadnjega prostorčka zapolnila domačo shrambo in upajoče začela to novo pustolovščino.

In točno tako, kot da je pustolov- ščina, ki se j...