Vloga »priče« (hebr. ‘ēd; gr. mártus) in pričevanja v Svetem pismu zaznamuje javno življenje, ko se sklepa zaveza (1 Mz 31,44), zakon (Rut 4,9-11) ali ko se s pravnim postopkom išče pravico (5 Mz 19,15-18). To kliče k odgovornosti tako ljudstvo (Joz 24,22) kot tudi posameznika (Ps 27,12). Pričevanje v svoji družbeno-duhovni dimenziji pomeni tudi preizkušnjo. To je razvidno v Job 10,17, ko Septuaginta hebrejsko besedo »priča« (hebr. ‘ēd) prevede s »preizkušnjo« (gr. étasis). Preizkušnja dokazuje resničnost odnosa z Bogom, ne le za Joba, temveč za ves Izrael, ki pa mu Bog sam stoji ob strani kot priča in rešitelj (Iz 43,10-12).

Če Nova zaveza pričevanje primerja z oznanjevanjem (Apd 10,42), pa pričevanje obsega tudi trpljenje za Kristusa (Apd 5,32). Apostoli se v preizkušnji pokažejo kot priče Kristusovega vstajenja (Apd 1,22), ko na lastni koži kažejo moč z višave, ki jim jo daje Vstali (Apd 1,8). Ravno v Svetem Duhu, zagovorniku, ki vzbuja...