Vtišini duhovnih vaj pred velikim tednom je srce spraševalo: »Gospod, kje si?« Odgovor je bil: »Tukaj sem.«
Prišel je trenutek, ko ga je srce našlo v »karanteni«, v »klavzuri«, v »izolaciji« zapora, v bogvekakšni podzemni samici za najhujše kriminalce.
Stemnilo se je. Bila je noč. S četrtka na petek. Srce je vstopilo k njemu in ga zrlo.
Prišel je nov trenutek, ko ga je srce našlo v še temnejši noči in v še globlji tišini, ko je zemlja utihnila, ko je stvarstvo zadrževalo dih, ko se je čas zadržano in po prstih sprehajal od enega konca večnosti do drugega, kakor da ne želi s svojim ritmom prebuditi Spečega – našlo ga je v grobu.
S petka na soboto, v soboto, s sobote na nedeljo …
Srce je vstopilo k njemu in ga zrlo.
In prišel je trenutek, ki ostaja nedoumljiv v svoji skrivnosti:
»Gospod, kje si?«
»Žena, zakaj jokaš?«
»Marija!« – »Rabuni!«
Srce ga najde Vstalega. Grob je prazen.
Zdaj On pristopi k srcu in ga zre.
Prihajajo novi trenutki,...