Kot bralca Božje besede me kakšno leto »zadene žreb« (podobno kot očeta Janeza Krstnika, Zaharijo, ki je nato lahko šel v Gospodovo svetišče zažgat kadilo), da berem spremno besedilo med obredom na veliki petek ali med velikonočno vigilijo. Tisti obred ali maša sta doživeta na poseben način že zaradi tega, ker ne sedim med ljudstvom, temveč v prezbiteriju, nekaj stopnic nad ostalimi. Na neki način sem del duhovščine, ali vsaj ministrantov, in tudi s telesom mnogo bližje Najsvetejšemu kakor sicer.

Ali je zaradi tega zavedanje Božje navzočnosti močnejše ali ne, je seveda odvisno predvsem od mojega srca. Sem na veliki petek klečal ob vznožju Jezusovega križa skupaj z Marijo ali sem komajda stlačil v urnik ta obred in zadnji hip prisopihal v cerkev? Je velikonočna vigilija osrednji dogodek dneva ali le del protokola, da bo vse v skladu s tradicijo?

In tako stojim v tem posebej svetem prostoru. Ko preberem svoj del in se obred nadaljuje in sem nekaj časa prost in nekako...