Spominjam se, kako je župnik Janež meni in še enajstim drugim ministrantom na veliki četrtek umival noge. Spominjam se petja Botrove Mare in Janeza, ki sta še bolj na glas »pritisnila«, ko so utihnile orgle. Spominjam se, da nikoli nisem prav vedel, v katero smer naj zdaj pokleknem, ko je tabernakelj odprt in prazen …

Spominjam se, kako zoprno mi je bilo, mulcu, na veliki petek poljubljati Kristusove rane, kako so se mi vlekle prošnje in kaj vse smo ga »špičili« ministranti med poklekanjem in vstajanjem. Spominjam se, da me je zato doma ati »za ušesa«! Spominjam se, s kakšnim strahom sem gledal dva velika, postavna in seveda lesena rimska vojaka, ki sta stražila Jezusa v božjem grobu. Spominjam se, kako sem moledoval brata, naj me zjutraj zbudi, ko bo šel po ogenj, pa me ni. Spominjam se barvanja pirhov in prekupčevanja s karbidom. Spominjam se pokanja, polne cerkve, jerbasov in vonja, v katerem so se mešali šunka, kadilo in karbid. Spominjam se Hvalnice sveči in neskončno...