Pogovarjala sem se z znanko, nekaj let mlajšo od mene. Pred dobrimi dvajsetimi leti ji je umrl sin zaradi levkemije. Kakšni dve leti se je zdravil in po transplantaciji kostnega mozga so vsi upali, da mu bo uspelo premagati bolezen. Pa se je potem obrnilo drugače. Mama pogosto govori o njem, spominja se mnogih drobnih stvari iz obdobja njegove bolezni. Čeprav je že toliko let mrtev, je zanjo na neki način še živ.

Ko sva se zadnjikrat pogovarjali, mi je pripovedovala, kako je bilo nekaj dni pred smrtjo. Vedno je zelo rad poslušal radio, ko pa je tokrat vstopila v sobo, je vladala tišina. Radio ni bil prižgan. Vprašala ga je, kaj počne, ali naj mu le prižge radio, pa ji je odgovoril: »Ne, pusti. Hočem tišino. Zdaj poslušam sebe.« Ne more in ne more pozabiti, kako je nekaj dni pred smrtjo poslušal sebe. Verjetno je to delal tudi že prej, ampak ne tako intenzivno. Zdaj pa je naravnost čutil potrebo, da prisluhne sebi. Tako rada bi vedela, kaj je slišal, ko je prisluhnil sebi. A...