Ko sem profesorju liturgike Slavku Krajncu poslala nekaj iztočnic, da bi pokomentiral in nam še približal navodila škofov za praznovanje velikonočnih praznikov, se mi je med njimi zapisalo tudi bolj osebno vprašanje: kako on doživlja ta čas, o čem premišljuje. »Oh, duša krščanska, preveč sem v delu, da bi premišljeval o tako pomembnih rečeh! Ko odpadejo dela župnika in profesorja, sem znanstvenik, imam čas za raz-
iskovanje,« mi je »zabrusil« v telefonskem pogovoru.

Seveda, to je bila le prispodoba; prihovski župnik še kako motri ta čas. Zaveda se, kot pravi, da gre za dramo svetovne razsežnosti, čas delovanja nevidnega sovražnika, ki se lahko pojavi zdaj tu, zdaj tam; »čas, v katerem se rojeva strah, a hvala Bogu nič manj tudi upanje in zaupanje v Božje usmiljenje«. Večkrat mu prihaja nenavadna misel, pristavi, da smo morda bili tega potrebni, saj je bil v družbi na najvišji stopnji prepoznaven le en cilj človeka: obiskati, videti, doživeti in obhoditi ves svet. »Sedaj...