Lani je v začetku velikega tedna zagorela notredamska katedrala. Bernadette Melois, odgovorna za liturgijo v tej katedrali, je zapisala, da v ognju s solzami v očeh lahko prepozna plamen velikonočne sveče. Mnogi komentatorji pa so to videli kot opomin sekularizirani Evropi in svetu. Zdi se, da se povabilo k spreobrnjenju le še stopnjuje. Način sobivanja, kot se je v razvitem svetu razbohotil v novem tisočletju s hipermarketi, zabavno industrijo, množičnim turizmom in izkoriščevalskimi odnosi, prejema vse več opozorilnih znamenj. Namenjena so vsem: verujočim, drugače verujočim, neverujočim. Imajo ekološki predznak, pomislimo na gorečo Avstralijo, prihajajo v obliki humanitarnih katastrof, migrantske krize. In kar naenkrat niso več na drugem koncu sveta. Da se nam v letošnjem postnem času obeta drama takih razsežnosti, si niti v sanjah nismo mogli predstavljati. Konvoj vojaških tovornjakov s krstami, ki so jih iz italijanskega Bergama razvozili v krematorije sosednjih občin, ali madri...