Letošnji postni čas je nekaj posebnega. Zaradi nevarnosti okužbe s covid-19 že drugo nedeljo po slovenskih cerkvah ni maš. Drugi program TV SLO prenaša mašo iz mariborske stolnice. Nadškof A. Cvikl mašuje pred prazno cerkvijo in nagovarja »obiskovalce maše« pred tv-zasloni. Vzdušje je malo srhljivo. Posebno zato, ker se je to zgodilo tako pošastno hitro in nenapovedano. In tudi zato, ker se to dogaja zaradi nekega drobnega virusa, ki je v par mesecih ogrozil zdravje ljudi na celotnem planetu.

Kot pri vseh nesrečah je tudi tokrat pomembno, da najdemo neko trdnost, zatočišče, uteho; da vidimo tudi v nesreči kakšno srečo, kako sporočilo oz. nauk. Naj izpostavim tri stvari, ki se mi v teh težkih dneh odkrivajo kot vrednota. Najprej je to tišina. Ko sem bil danes pri maši pred računalniškim zaslonom, sem bil izredno zbran, z lahkoto sem sledil mašnikovim besedam in pridigi. Samo glas orgel in nadškofove besede so padale v tišino praznega prostora. Podobno sem čutil, ko sem v teh...