»Glejte, jaz odprem vaše grobove« (Ezk 37,12).

»Grob, grobnica« (hebr: qeber; gr.: táfos, mnēmeion, mnēma) pomeni grobni prostor, ki izraža spomin na pokojnika ter spoštovanje do njegovih zemeljskih ostankov. Grob, bodisi posameznika (1 Mz 23,4) ali družine (2 Kr 22,20), oblikuje družinsko in narodno istovetnost (Neh 2,5). Spričo težkih življenjskih preizkušenj se zdi grob kot način rešitve (Job 3,22), čeprav pasivno ždenje v deželi smrtne sence ni pravo življenje v slavljenju Boga, za kar je človek ustvarjen (Ps 88,12). Grob in smrt človeku razodevata njegovo krhkost in končnost. Človek je povabljen, da zaživi v pravičnosti in modrosti, kar pomeni nenehno iskanje Boga (Job 28,22); v nasprotnem primeru bi življenje brez Boga pomenilo sklepanje zaveze s smrtjo (Iz 28,15).

Jezus kliče k življenju ne le Lazarja (Jn 11,43), temveč vsakega od nas, in sicer s povabilom, da delimo Njegovo življenje, smrt in grob, ki ostaja prazen, ter sprejmemo njegovega Duha Vstal...