Pred tednom dni sem se tako rekoč z zadnjim vlakom vrnil v Rim. Po moji vrnitvi je vlada poostrila karanteno in od takrat nisem več stopil na ulico. K sreči imamo velik vrt. Prijatelji, ki živijo v središču Rima, poročajo o praznih ulicah. Že v tednu pred ukrepi je vidno usihalo število turistov. Malo več prometa je v predmestjih, kjer gredo ljudje v trgovino in po drugih nujnih opravkih. Kljub splošnemu dvomu, da bodo Italijani ubogali vlado – sam predsednik vlade jih je pozval, naj ne poskušajo prelisičiti ukrepov – se zdi, da so državljani disciplinirani. Bolje je pretiravati v previdnosti kot tvegati hudo škodo.

Da se lahko zoperstavimo epidemiji, je treba razmišljati z vidika skupnosti, ne kot posamezniki. Kaj to pomeni? Mornarska prispodoba pravi, da je treba reševati ladjo, ne zgolj sebe. Če bom rešil sebe in se ladja potopi, nisem ničesar dosegel. Če pa rešujem ladjo, bo dobro tudi meni. Naš problem je, da smo se odvadili razmišljati na ta način. Naš nagonski odziv...