Otem sem že velikokrat premišljevala, zdaj pa me je k temu znova spodbudila profesorica iz avstrijske Koroške, ki je pripeljala v Celje skupino svojih dijakov, ki opravljajo šolo za bolničarje. Govorili smo tudi o spremljanju umirajočih in o našem poslavljanju od pokojnih. Med drugim je omenila, kako pri njih, pa tudi v mnogih drugih evropskih državah, poteka slovo od pokojnih. Obred slovesa je vedno od trupla, potem pa je pokop s krsto ali z žaro, kakor se svojci prej odločijo. Morda to vse skupaj malo podraži, pa ne veliko.

Pri nas je vedno več pokopov z žaro. Če umre bolnik v bolnišnici, se včasih zgodi, da svojci pokojnika sploh ne vidijo mrtvega. Videli so ga še živega v bolnišnici in sploh ne morejo dojeti, da zdaj ni več živ. Potem se na dan pogreba znajdejo pred žaro in tako pogosto sploh nimajo občutka, da je res umrl. Nekaj vmes manjka. Čisto drugače je, če so po smrti imeli priložnost, da so mrtvega videli in se pred pogrebom od trupla poslovili. Tako so lahko ve...