Ko smo bili otroci, so nas starši opominjali in opozarjali, a kljub nevarnosti nismo odnehali. Bilo je preveč zabavno ali privlačno, da bi se odrekli nečemu, kar nas je veselilo (tako se nam je vsaj zdelo). Samo neko posebno znamenje nas je spametovalo: klofuta, zaušnica ali mazilo na zadnji plati. Bili smo užaljeni, potrti in smo se trmasto zaprli vase ter skrili pred očetom in mamo. Danes gledam na vse to z odraslimi očmi in priznam, da so bili nasveti staršev modri in potrebni.

Covid19 ni kazen, sploh pa ni božja kazen! To nam mora biti jasno. Novi virus pa je lahko znamenje, da smo v stilu svojega življenja šli čez rob. Epidemiologi ne prikrivajo, da se virus poslužuje naše telesne bližine za prehajanje od človeka do človeka. Zato so državne oblasti (in z njimi tudi cerkvene) odredile, da mora prenehati vsak družbeni-telesni odnos med nami. Nekateri so to vzeli resno, drugi pa trmasto vztrajajo pri svojem in se raje požvižgajo na opomine in opozorila tistih, ki j...