»Ljudstvo v puščavi je bilo žejno« (2 Mz 17,3)

Glagolska oblika »žejati, biti žejen« (hebr.: sāmaʼ; gr.: dipsáō) opisuje fizično, a tudi duhovno situacijo in dogajanje. Fizična žeja po vodi človeka sili v tveganje življenja in vstopanje v svet nasprotnika (Sod 4,19). Nasprotno pa ravno potešitev sovražnikove žeje postane izraz največje človečnosti (Prg 25,21). Bog je glavni vir potešitve žeje, tako fizične (Iz 49,10, Job 22,7; Mdr 11,4) kakor tudi duhovne (Ps 42,3). Bog namreč poteši žejo svojim služabnikom (Iz 65,13); to pomeni tistim, ki hrepenijo po Božji pravičnosti (Mt 5,6). Samostalnik »žeja« (hebr.: sāmāʼ; gr.: dípsō) še bolj jasno pokaže, da žeja nastopi kot posledica odvrnitve od Gospoda (5 Mz 28,48) in nepoznavanja Boga (Iz 5,13). Obenem pa Bog žejo uporabi kot vzgojni pristop za Izraela (Oz 2,3) in kot kazen za Božje sovražnike (Mdr 11,9).

Žeja in potešitev žeje ne temeljita na principu »daj-dam«, temveč na odnosu z Bogom. Človeka, ki žeja po Bogu, prejm...