Preprost ljudski človek ima ali je vsaj po navadi imel zdravo sposobnost začudenja. Ko je videl grofico, kako se vozi v svoji kočiji, je bil očaran in se je z veseljem zamislil v svet, kjer je občasno mogoče videti tako lepe prizore. Občuduje in uživa ob razkošju, lepem videzu, lepoti, kakor občudujemo zlate in rubinaste barve, s katerimi umirajoče sonce poveličuje svoj zaton. Kdo bi mogel zavidati zlatemu razkošju sončnega zahoda? Ljudski človek ni zaničeval samega sebe: zavedal se je, da je različen in manj pomemben od plemstva, ni pa razjedala njegove notranjosti strupena »zagrenjenost«. Na začetku francoske revolucije je premogarka rekla grofici: »Gospa, zdaj se bodo stvari obrnile: jaz bom sedela na nosilnici, gospa bo pa prodajala premog.« Kak zakoten, 'zagrenjen' odvetniček, eden tistih, ki so naščuvali ljudstvo k revoluciji, bi ta stavek popravil: »Ne, državljanka: zdaj bomo vsi premogarji.«

Ste se ob zgornjih besedah nasmehnili ali ogorčili? Če ste se nasmehnili, s...