Nikoli o tem nista govorila, čeprav si je on na tihem tega zelo želel

Ne razmišljamo veliko o tem, kdaj koga pobožamo. Ko se nam zdi potrebno, to storimo. Navadno pobožamo otroke. In pri tem z božanjem gotovo ne skoparimo, vsaj večinoma ne. Seveda pobožamo tudi odrasle, ampak o tem ne govorimo veliko.

O tem sem razmišljala, ko sem se pred časom pogovarjala z znancem, ki z veliko pozornostjo in skrbjo že nekaj mesecev spremlja svojo nepokretno ženo. Pred dobrim letom sta praznovala zlato poroko. Vsa ta leta sta se zelo dobro razumela, to so zelo dobro občutili tudi njuni otroci. Zdaj pa mi je gospod ganjen pripovedoval: »Težko mi je, ko gledam ženo tako nebogljeno. Tako rad bi ji pomagal, da bi bila boljša. Pa ne morem nič storiti. Ampak pomislite, kaj se je zgodilo včeraj. Ko sem se od nje poslavljal in ji voščil lahko noč, me je nežno pobožala po glavi. Tega prej ni nikoli storila. Petdeset let sem moral čakati na kaj takega in sem dočakal. Neznansko sem vesel.«