V življenju sem bil v stiku s kar nekaj duhovniki. Pri mnogih sem opazil, da so zelo osamljeni.

Po eni strani so veliko z ljudmi pri mašah in drugih slovesnostih. V vsakdanjem življenju pa živijo sami v velikih župniščih (kjer je včasih živelo veliko ljudi), brez možnosti kakšnega prijateljskega klepeta čez dan ali ob večerih. Neki starejši duhovnik mi je nekoč zaupal, da je zanj najhujša stvar v življenju samota. Imate škofje kakšne načrte glede tega vprašanja, gre namreč tudi za strukturni problem?

Najprej hvala za sočutje in sočustvovanje. Osamljenost je res ena od ran in bolezni današnjega časa. Že mati Terezija je opozarjala predvsem na prisotnost osamljenosti v zahodnem svetu. Veliko je dolžnosti in obveznosti, hitenja in naglice, hkrati pa hrepenenja po bližini in pogovoru ali preprosto, da smo ob nekom, da ga lahko imamo radi in da smo ljubljeni. To je zgodba slehernega človeka. In duhovnik je samo eden od teh. Odraščal je v...