Morda najznačilnejša izjava, kar sem jih slišal, odkar je pohod začel koronavirus, gre nekako takole: »Mene sploh ne grabi panika, ampak grabi druge, zato bom nakupil zaloge, preden vsega zmanjka.« Seveda nimam namena podcenjevati nevarnosti novega virusa. Navsezadnje je moje znanje epidemiologije pod ničlo. Vendar se ne morem znebiti vtisa, da je dosedanje soočanje z nevarnostjo precej razgalilo svet in družbo, v kateri vsaj Evropejci živimo.

Da je v njunem temelju strah, ni novo spoznanje. V zadnjih petih letih smo se lahko o tem prepričali trikrat. Pred koronavirusom sta zakoreninjeno bojazljivost prebivalcev stare celine očitno ponazorili begunsko-migrantska in okoljska kriza. Vsaj pri drugi, deloma že prvi, se s strahom prepoznavno meša občutek krivde, ki ga nekdanji uničevalci ali vsaj potomci uničevalcev skušajo pogasiti z zavzetim kupovanjem nekakšnih civilnih odpustkov, kot je pred časom sijajno ponazoril Rok Svetlič.

Kljub podobnostim obstajajo med starej...