Še vedno sem pod vtisom torkovega radijskega pogovora o t. i. ogroženosti našega večinskega maternega jezika, slovenščine. In to na območju Republike Slovenije, kjer je slovenski jezik ustavna kategorija, jezik, ki ima celo svoj zakon o javni rabi in vrsto podzakonskih določil – pri čemer se prav (ne)kompatibilnost slednjih občasno izkaže za problematično. Torej v državi, kjer ima slovenski jezik status uradnega in državnega jezika. Ne trdim, da je dejansko stanje idealno, mislim pa, da se moramo glede na državotvorno, identifikacijsko in povezovalno vlogo, ki jo ima v naši državi prav slovenski jezik, vsi njegovi uporabniki, še zlasti tisti, ki s slovensko besedo in zaradi nje služimo svoj kruh – raziskovalci, učitelji, medijski delavci, pravniki, politiki, delavci v javni upravi, igralci, trgovci in gospodarstveniki, duhovniki –, zavedati tudi svoje odgovornosti.

Slovenščina je ta trenutek živ in vitalen jezik, ki ga lahko glede na obstoječe zakonske in programske dokumen...