Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo (Mt 17,1).

Grška beseda gora (gr. óros) izhaja iz zastarele besede oro, sorodne glagolu aírō (dvigniti, obuditi, potegniti ven, nositi, premakniti). Gora že v Stari zavezi velja za kraj Božje skrbi (1 Mz 19,17; 1 Mz 22,14), kraj daritve (1 Mz 22,2; 31,54) ter kraj Božjega razodetja (2 Mz 19,18; 1 Kr 18,19; Ps 43,3). V samoto gore se tudi Jezus večkrat umakne, da bi bil z Očetom (Mt 14,23; Mr 6,46), z učenci (Mr 3,13), da bi učil množice (Mt 5,1.14) ter razodeval Očeta (Mt 17,1-9; Lk 23,34). Tudi »tisti čas« s seboj vzame (gr. paralambánō) tri učence, jih pelje na visoko goro (gr. óros) ter se vpričo njih spremeni (gr. metamorphóō). Metá, ki pomeni potem, ko smo bili z nekom, kaže na spremenjenje, vezano na molitev, ki je »biti z« Očetom. Na gori namreč tudi nas uči spremenjenega, tj. odrešenega pogleda, ki lahko vidi onkraj »doline« ter v vsakem že spoznava njegovo...