Čas življenja je kot rolica toaletnega papirja: bliže koncu si, hitreje se vrti. Tudi v tej šali je nekaj resnice. Ko sem bila mlada (!), nisem razmišljala o omejenosti življenja. Zdelo se mi je, da so vse možnosti odprte. Ko pa sem resnično spoznala, da se bo v nekem trenutku moj čas neusmiljeno ustavil, je prav čas postal najbolj dragocena stvar, ki jo imam. Današnji dan, ta trenutek, upanje v jutri.

Kar naenkrat ni vseeno, kako živim. Ni več prostora za nesmiselne stvari, želim, da ima vse svoj pomen v luči Božjega načrta. Čistim kuhinjo? Da, hočem živeti v urejenem domu. Se dobim s prijateljico? Ja, veselim se njene družbe! Peljem otroke v knjižnico? Retorično vprašanje. »Visim« na internetu? Slaba razvada. Rečem: »Nimam časa«? Samo stvarem, ki mi niso pomembne.

Čas je stvar prioritet. V novem letu bi rada še bolje izkoristila svoj čas za stvari, za katere doslej nisem našla časa, pa čutim klic, naj se jih vendarle lotim. Čemu se lahko odpovem? Dan bo še vedno...