Pretresljiva zgodba rokometnega reprezentanta Nenada Stojakovića

Preprosta hoja. Pogosto si govorimo, da bi ta ponavljajoči se ritem korakov morali ubrati večkrat. Iti ven, v naravo, v hribe, na sprehod z otroki, zakoncem, psom. A znamo najti tisoč izgovorov: vreme, utrujenost, zgodnja tema, priljubljena nanizanka …

Morda so kdaj podobno razmišljali tudi ljudje, ki jih je življenje posadilo na invalidski voziček. Zdaj pa bi dali vse, da bi se lahko odpravili vsaj na kratek sprehod, kaj šele sproščeno stekli po gozdu. Spoznanje, da si odvisen od sodobnega stola na dveh kolesih, je seveda neopisljivo boleče. Še prav posebej pa to velja za človeka, ki je s športom in v športu živel in užival vse življenje. Ki je gibanju rekel zbogom šele tedaj, ko mu je telo po nekaj rumenih kartonih podelilo rdečega, kot se izrazi.


Trojni športnik

53-letni Nenad Stojaković je oče dveh sinov. Od lani je invalidsko upokojen, pred tem je delal v eni od celj...