Mladi pesnik je že v dvajsetih letih prejšnjega stoletja upesnil ozračje propadanja evropske civilizacije. Ta »žalostni večer« evropskega človeka je v našem času še bolj izrazit. Je sicer »zlat« – ne samo od zarje zatona, ampak tudi od bogastva. Ki pa je bogastvo umirajoče stare dame.

Pesem mladine, pesem prekipevajočega življenja, je danes preglasilo stokanje starcev. To je prevladujoči glas Evrope. V Franciji se že več tednov vrstijo demonstracije za ohranitev »pridobljenih pravic« upokojencev. V Sloveniji se množijo politične stranke, ki trgujejo z višjimi pokojninami. Ena ponuja tako, druga drugačno »uskladitev«, brezplačen prevoz, take in drugačne seniorske popuste – z denarjem, ki ga ni.

Evropa se je ujela v ples smrti. Vodi ga logika: ohraniti je treba naše (starčevske) privilegije, pa naj propade svet. Kaj nas briga, kaj bo jutri, ko nas več ne bo. Naj živi...