Štiri desetletja je že tega, kar je sveta mati Terezija – nekaj let po koncu vietnamske vojne – prejela Nobelovo nagrado za mir. Tedaj je »volkovom v ovčji preobleki«, oholim uglajenim gospodom v elegantnih opravah, ki so poslušali njen razorožujoč govor, v obraz jasno in nedvoumno vrgla svoj pogled na (ne)nasilje: »V naši družbi ne potrebujemo bomb, orožja, uničevanja, da bi prinašali mir, temveč le to, da smo skupaj, da se imamo radi. In premagali bomo vse zlo tega sveta. Moč orožja je varljiva. Medtem ko trgovci z njim opravljajo svoj posel, revni delavci za mir pomagajo enemu in drugemu in spet tretjemu človeku in tako darujejo svoje lastno življenje.«

Liberijka Leymah Gbowee bi bila »vest tistih, ki so vest izgubili«, toda brez imena, če ji ne bi leta 2011 – kot še dvema afriškima aktivistkama – prav tako podelili Nobelove nagrade za mir. Čeprav komaj polnoletna, je mlada socialna delavka med liberijsko državljansko vojno pozivala ženske k nenasilnemu uporu proti nasil...